O Pilatesu v reviji Sports Illustrated, 1962

O Pilatesu v reviji Sports Illustrated, 1962

Revija Sports Illustrated, 12. februar 1962

©1962 Robert Wernick

Če želite ostati v formi, bodite kot žival

Obstaja druščina veseljakov, katere polnopravni član bom kmalu tudi sam. Od množice preostalih ljudi, ki se po svetu kot megla vlečejo v svojih zapuščenih zajetnih telesih, se ločijo po svojem poskočnem koraku in občutku varnosti v svojih pogledih. Vemo, da smo obvarovani, ker se vestno udeležujemo izčrpavajočih, vendar kljub temu poživljajočih vadb v telovadnici Universal Gymnasium Josepha H. Pilatesa na 8. aveniji v središču Manhattna.

Tukaj belolasi in rdečelični osemdesetletnik Joe Pilates, njegova žena Clara in Hannah, ki je pred petindvajsetimi leti prišla na učno uro in za vedno ostala, narekujejo svoja neizprosna navodila, medtem ko se vadeči zvijamo, pretegujemo in pritožujemo nad vajami, ki predstavljajo jedro tega, kar je Joe s svojim nemškim občutkom za znanstveno izrazoslovje poimenoval kontrologija.

Kontrologija

Ne sprašujte me, kaj sploh pomeni kontrologija. Tega pa ne sprašujte niti Joeja, kajti razumljivo razlaganje ne sodi med njegove talente. Kontrologija je povezana z zavednim krčenjem in sproščanjem mišic in izhaja iz temeljitega poznavanja kineziologije, ki ga je Joe začel razvijati tri četrt stoletja nazaj, ko je kot otrok v Nemčiji opazoval svoje vrstnike pri igri in živali, ki so se naglo smukale po gozdovih. Ko se je kasneje preživljal kot boksar in cirkuški akrobat, je začel razvijati najrazličnejše vaje, ki so mu pomagale pri sproščanju po napornem dnevu.

Načela kontrologije so se mu v celoti razkrila med I. svetovno vojno. Ko je leta 1914 izbruhnila vojna, je s svojim cirkusom nastopal po Angliji. Zajeli so jih ter Joeja in druge cirkusante zaprli v zapuščeno bolnišnico na otoku Man. Ko so se tedni začeli spreminjati v mesece in leta, je opazoval svoje sojetnike, ki so tonili v apatijo in obup, saj jim ni ostalo nič drugega, kot da strmijo v gole razpadajoče stene zapora, vsakdanjo enoličnost pa so prekinili le z obrokom hrane (nemška pomorska blokada je namreč že povsem izstradala Anglijo) in se občasno sprehodili po zapuščenem dvorišču, na katerem razen sestradanih mačk, ki so tu in tam švignile mimo, da bi ulovile kakšno miš ali ptiča, ni bilo nič drugega.

Vse se je začelo z mačkami

Vse se je začelo z mačkami. Bila jih je sama kost in koža, kajti tudi tisti zaporniki, ki so bili največji ljubitelji živali, jim niso mogli odstopiti niti grižljaja od svojih klavrnih porcij, ko pa so jih njihovi lastni otroci prosili za hrano. Kljub temu so se mačke gibale lahkotno in poskočno ter neverjetno učinkovito, ko so se približevale svojemu plenu. Zakaj so bile tako krepke in so se njihove oči iskrile, medtem ko so se ljudje vsak dan bolj spreminjali v bleda, šibka in otopela bitja, ki bi obupala že ob naslednjem prehladu ali zvinu gležnja? Joe je dobil odgovor, ko je tudi po več ur na dan pozorno opazoval mačke in analiziral njihovo gibanje. Videl jih je, kako so se po vsakem počitku kar naprej raztegovale in pretegovale svoje tace, da bi ohranile prožne in žive mišice. Nato je začel razvijati vrsto metodičnih vaj za raztezanje čisto vseh človeških mišic. Vaje je začel kazati drugim potrtim zapornikom okoli sebe, in ker niso imeli drugega dela, so jih tudi oni začeli izvajati. Sprva nerodni in plahi, so pod njegovim nadzorom postajali samozavestnejši in poskočnejši ter vedno bolj podobni mačkam. Konec vojne so dočakali krepkejši, kot so bili ob začetku, in ko se je po državah, ki so sodelovale v vojni, začela širiti pandemija gripe, ni zbolel niti eden od njih.

Zdaj si žival

Spet na svobodi je Joe odšel v Ameriko, saj je to pravi kraj za nove zamisli. Načrtoval in zgradil je naprave, namenjene previdnemu in postopnemu raztezanju, najel podstrešno stanovanje in nedaleč stran od telovadnice Stillman’s Gym, v kateri je bila slavna šola boksa, odprl svojo telovadnico Universal Gymnasium. Beseda se je počasi začela širiti in k njemu so začeli prihajati ljudje, katerih poklici so zahtevali popolno in natančno nadzorovanje celotnega telesa, kot so na primer baletni plesalci, operni pevci, Laurence Olivier ali Yehudi Menuhin.

Ko sem se pridružil tej druščini, me je pozdravil kot vse druge. Ulegel se je na svoj osemdesetletni hrbet in mi ukazal: »Stopi name!« Okleval sem. »Ne boj se,« mi je zaklical. »Stopi že enkrat!« Previdno sem mu z eno nogo stopil na trebuh in z drugo na prsi. »Vidiš,« je rekel, »to pa res ni nič težkega.«

Pozneje, ko sem pred njim stal v obveznih črnih telovadnih hlačkah, je svoj prst porogljivo zaril v moje mlahavo golo telo.

»Tipično,« je rekel s svojim zvenečim germanskim glasom. »Enak si kot vsi drugi! Američani! Doseči si želijo 1000 kilometrov na uro, pa še hoditi ne znajo! Oglej si jih tam na ulici. Čisto sklonjene! Kašljajoče! Mladi možje sivih obrazov! Zakaj ne znajo opazovati živali? Opazovati mačk? Ali katero koli drugo žival. Edina žival, ki svojega trebuha ne vleče navznoter, je prašič. Poglej jih, kako hodijo zunaj po pločniku kot kakšni prašiči.«

»Če treniraš trebušne mišice, iz telesa iztisneš škodljive snovi, nikoli nisi prehlajen, ne dobiš raka ali kile. Ali imajo živali težave s kilo? Morajo živali na dieto? Jej in pij, kar ti srce poželi. Vsak dan spijem kakšen liter žganega in za povrh še nekaj vrčkov piva ter pokadim približno petnajst cigar.«

»Kaj pa počnejo Američani? Igrajo golf, igrajo baseball, uporabljajo samo polovico ali samo četrtino svojih mišic. Zredijo se, gredo tekat, odločajo se za nore diete, izvajajo nore vaje, pri katerih samo poskakujejo, imajo šibke hrbte, imajo pivske trebuhe, imajo sključeno držo, pritožujejo se in imajo kilo.«

 

Želiš postati bolj zdrav?

»Prišel si, ker se želiš naučiti, kako biti bolj zdrav. Vse je tukaj zgoraj, v glavi. Ulezi se na blazino. Ne poči se na tla, ampak se spusti gladko. Tako, vidiš, prekrižaš roke, prekrižaš noge. Zdaj pa noge dvigni v zrak! Primi se za gležnje! Seveda jih ne moreš doseči, noben Američan jih ne more. Dobro, potem se primi za meča. Lahko tudi za kolena. Zravnaj kolena! Sezi z rokami naprej! Dotakni se prstov! Ne, najprej moraš razmisliti! Misli! Gor!«

Traja lahko mesece, da se naučite, katero mišično skupino in katere vezi morate napeti, da lahko izvedete njegov ukaz »gor«.

Novince medtem nekdo nenehno spremlja s svojim budnim, a porogljivim očesom ali spodbudnim godrnjanjem, ko se učijo uporabljati vzmeti in vrvi na eni od naprav za pilates. Z njimi lahko izvajamo potege, zasuke, upogibe in počepe, s katerimi, kot pravi Joe, aktiviramo petindvajset odstotkov več mišic kot cirkuški akrobati in petdeset ali petinsedemdeset odstotkov več kot pri baseballu (fej!) ali golfu (dvojni fej!). Ni treba poskakovati ali tekati in s tem dodatno obremenjevati srca, pravzaprav se skoraj vse vaje izvajajo tako, da ležite na hrbtu ali trebuhu. Brez uteži (»Ali živali dvigujejo uteži?«). Brez napetih bicepsov, kajti Joeja bolj zanimajo mišice, ki nas držijo pokonci, in ne tiste, s katerimi lahko nekoga zbijemo na tla.

 

Zanimiva imena vaj

Vaje z neobičajnimi imeni, kot so »trd oreh« (angl. teaser), »zibanje naprej« (angl. forward rocking), »žaga« (angl. saw) in »visenje« (angl. hanging), se stopnjujejo po težavnosti.

S sten telovadnice nas opazujejo slike, fotografije in kipi golega ali le v krpice odetega Joeja: na podvodnem ribolovu pri 56, kako pri 60 pozira kot duh zraka, ki je prikazan na tleh v nebraškem Kapitolu, na smučanju pri 78. Tam so tudi fotografije s priznanji, polnimi občudovanja (»najboljšemu«, »enemu in nesmrtnemu Joeju«), ki so jih napisali nekdanji ugledni učenci, in povečane kopije člankov iz ameriških časopisov, ki dokumentirajo grozote ameriške drže. Ko ti znoj zaliva oči, saj obrnjen na glavo uporabljaš eno od naprav, morda celo zagledaš kakšnega slavnega založnika, producenta ali napovedovalca, kako je sklonjen čez sosednjo napravo. Čisto vsi so deležni polne doze filozofije pilatesa.

»Ne tako togo. Še bolj odpri prsa, še za pet centimetrov. Gor! Ne! S to mišico,« zakliče, ko pokaže na eno od izstopajočih trebušnih mišic, ki je niti jaz niti vi nikoli ne bomo imeli. »Iztegni kolena! Kam pa greš kot kakšen slon?«

»Joj, Joe,« potarna slavna balerina, »zdaj sem pa že slon?«

»Na tvojem mestu ne bi žalil slona. Slon bi lahko vstopil v ta prostor, pa ga ne bi niti slišali. Slon hodi prefinjeno. Ti pa lomastiš! Američani! Igralci baseballa! Tekači! Dvigovalci uteži! Ni čudno, da vsi k meni prihajajo z artritisom! Čiri! Živali ne morejo dobiti čira! Živali niso na dietah! Zravnaj kolena! Izdihni!«

Minute minevajo, jaz pa se pretegujem in zvijam kot kašen »odpirač« (angl. corkscrew), »žepni nož« (angl. jackknife) in »tjulenj« (angl. seal). Vadba ni poceni (5 dolarjev[1] za uro, ki traja 45 minut), in ko začnete hoditi dva- do trikrat na teden, se tedni spremenijo v mesece, trde besede pa postanejo vse redkejše in jih včasih celo nadomesti kakšna tiha pohvala. Ljubezniva Clara ne bo odlašala z občudovanjem vaše nove postave, zadirčna Hannah pa vam bo rekla: »Bil je že čas.« Takrat na ulici glavo morda nekoliko dvignete nad vse druge sive obraze. Bolečine in zbadanje izginejo. Pride dan, ko lahko elegantno zavihtite gležnje v obročka, ki visita tam visoko na drogu, raztegnete telo, trdno zgrabite pokončna drogova in splezate navzgor. Veselo zastokate, saj ste dosegli vrh, potem pa naenkrat v strahu vzkliknete: »Kako pa pridem dol?« Zaslišite odgovor: »Tako kot gor!« Ko se počasi vrnete na trdna tla zadihani in utrujeni, zakličete svoj zmagoslavni krik. V tišini, ki sledi, Joe glasno zarjove priznanje, ki je namenjeno vam: »Zdaj si žival.«

Izvirnik članka je na voljo na spletni strani

[1] Vrednost 5 dolarjev v letu 1962 je danes primerljiva s 40 dolarji.

 

 

Leave your comment

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Login

Lost your password?